Nazaj v prihodnost: Kaj bi se morala konferenca o prihodnosti Evrope naučiti iz uspehov in neuspehov evropske državljanske pobude

V zadnjem desetletju se je znatno povečala politizacija zadev EU na področjih, kot so trgovina, varčevanje, podnebne spremembe, priseljevanje ali nedavno zdravstveno varstvo zaradi krize zaradi COVID-19. Že dolgo smo trdili, da evropska državljanska pobuda spodbuja bistveno drugačno sodelovanje civilne družbe pri oblikovanju politik EU ter konstruktivno usmerja več teh politiziranih vprašanj na evropski in nacionalni ravni. Proces oblikovanja politik EU je tradicionalno dajal prednost institucionaliziranim združenjem in krovnim skupinam s sedežem v Bruslju, ki združujejo in zastopajo različne interese na ravni EU, kar je povzročilo napetosti z lokalnimi skupinami na nacionalni ravni v vseh državah članicah EU. Obstajajo trdni dokazi, da je bila evropska državljanska pobuda koristen mehanizem za nacionalne lokalne organizatorje, ki so uspešno politizirali vprašanja EU na nacionalni ravni in v proces oblikovanja politik EU vključili širok nabor novih akterjev, hkrati pa so močno spodbudili nekatere krovne organizacije s sedežem v Bruslju, da se jim pridružijo. Zato je evropska državljanska pobuda uspela še bolj prepletati nacionalno politiko in politiko EU, čeprav je bil učinek politike majhen.

Uspeh evropske državljanske pobude pri povezovanju nacionalnih in evropskih političnih razprav pa je v nasprotju z njenim zelo omejenim vplivom na politike EU. Evropska komisija zaradi dolgotrajnega nezadovoljstva večine aktivistov evropske državljanske pobude, tudi če je bila pobuda uspešna pri zbiranju milijona podpisov, ni ukrepala s politikami, ki bi izpolnile zahtevane spremembe. To je problematično, saj je veliko evropskih državljanov pri kampanji in podpisu evropske državljanske pobude želelo ne le izraziti svoje mnenje, temveč tudi dejansko spremeniti politiko EU.

V okviru prihodnje konference o prihodnosti Evrope, organizirane v sedanjem evropskem političnem ciklu (2019–2024), se je mogoče veliko naučiti iz uspehov in neuspehov evropske državljanske pobude. Konferenca o prihodnosti Evrope še ne more biti nov bruseljski mehurček, v katerem se tradicionalni deležniki pogovarjajo med seboj. Kot je dejal profesor prava EU na HEC Paris Alberto Alemanno, „EU svojega demokratičnega primanjkljaja ne bo odpravila z drugo konferenco od zgoraj navzdol“. Med številnimi nevarnostmi, ki jih predstavlja konferenca kot odnosi z javnostmi EU, je vzpon nadaljnjega nezaupanja do institucij EU, ki že veljajo za oddaljene od potreb evropskih državljanov. Namesto tega je evropska državljanska pobuda pokazala, da je mogoče (in normativno zaželeno) vključiti državljane v oblikovanje politik EU s povezovanjem politik EU z nacionalnimi političnimi razpravami.

Kot je v svojem pismu institucijam EU navedla koalicija civilne družbe Državljani, ki prevzemajo Evropo, bi bilo treba „raziskati nove mehanizme za stalno sodelovanje državljanov pri upravljanju EU“. Pri vzpostavljanju novih participativnih mehanizmov, s katerimi se bo slišalo mnenje evropskih državljanov, je treba povezati nacionalno politiko z evropsko politiko in se srečati z državljani tam, kjer so. Z drugimi besedami, doseči je treba ustrezne nacionalne politične akterje, ki pogosto niso vključeni v politiko EU. Politizacija politik EU zunaj „bruseljskega balona“ v nacionalne razprave bi bila znak normalizacije EU kot konkurenčnih pogojev, pri čemer so prevladujoči argumenti bolj kritični za EU kot proti EU.

Kakovost naših demokracij je odvisna od načina kroženja moči med institucionaliziranimi oblikami odločanja in neformalnimi komunikacijskimi tokovi. Do krize legitimnosti bo prišlo, če bodo državljani ugotovili, da obstaja vrzel med neformalnimi zahtevki in institucionalnimi odločitvami ali da politični sistem prevzamejo interesne skupine, ki zastopajo zasebna podjetja. Na razpotju, v katerem je EU, je treba predvideti demokratično udeležbo, ki presega nacionalno državo, pri čemer je treba upoštevati tudi nacionalno politično dinamiko. Če vrzel med neformalnimi komunikacijskimi tokovi in institucionaliziranimi oblikami odločanja v času krize, kot je COVID-19, ne bo odpravljena, bo logični izid še bolj nezaupan.

Natančneje, predlagamo oblikovanje demokratičnih procesov v okviru konference o prihodnosti Evrope, ki so občutljivi na nacionalne politične razprave, hkrati pa ohranjajo vseevropsko logiko. Če želimo spodbuditi javno razpravo, ki se razume kot odprta, vključujoča in razmišljujoča razprava, katere cilj je doseči najboljše odločitve ob upoštevanju moči argumentov, je treba skleniti, da ni konkretnih mehanizmov za njegovo pripravo, vendar bo to rezultat različnih razprav, ki bodo potekale v institucijah in zunaj njih.

Konferenca o prihodnosti Evrope bi morala poleg natančnega oblikovanja tesnejšega odnosa med nacionalno in evropsko politiko državljanom omogočiti, da določijo dnevni red o vprašanjih, ki bi jih bilo treba obravnavati z vidika, ki presega nacionalno državo. Po pandemiji COVID-19 in odsotnosti usklajenega pristopa k njej bi na primer številni državljani in državljanke verjetno podprli zagotavljanje več pristojnosti EU na področju zdravstvenega varstva, ki je trenutno področje politike, ki ga nacionalne vlade sprejemajo izključno z zakonodajo. Konferenca se zato ne bi smela osredotočati le na institucionalna vprašanja, temveč bi morala biti tudi odprta podlaga za državljane, da določijo dnevni red na ravni EU. Komisija v okviru evropske državljanske pobude opravi pravni pregled vseh pobud, saj so dovoljene le pobude, ki so v pristojnosti Komisije za ukrepanje. Konferenca je priložnost za odpravo te omejitve in omogočanje državljanom, da določijo dnevni red o katerem koli vprašanju, tudi če bi nekateri predlogi zahtevali spremembo Pogodbe. Državljani bodo verjetneje sodelovali, če se bodo lahko dotaknili vprašanj, ki jih zanimajo, institucije EU pa bodo zbrale dragocene informacije o tem, katera politična vprašanja državljani želijo sprejeti na ravni EU.

Kritična analiza uspehov in neuspehov evropske državljanske pobude bo pripomogla k boljši organizaciji konference o prihodnosti Evrope. Najpomembnejša spoznanja, ki jih je treba pridobiti, so po našem mnenju vključevanje državljanov, ki tradicionalno niso povezani z oblikovanjem politik EU, povezovanje nacionalnih politik in politik EU ter možnost določanja agende.