Evropa prek evropske državljanske pobude presega „bruseljski mehurček“

Vključevanje civilne družbe v odločanje je eden od temeljev strategij institucij EU za iskanje legitimnosti od poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Medtem ko je proces oblikovanja politik EU tradicionalno dajal prednost institucionalizaciji vrhunskih združenj in krovnih skupin s sedežem v Bruslju, ki združujejo in zastopajo različne interese na ravni EU, si je Evropska komisija prizadevala formalno odpreti politični proces različnim skupinam civilne družbe. Organizacije s sedežem v Bruslju se običajno osredotočajo na svoja sporočila in si prizadevajo za institucije EU, zato je verjetno, da bodo delovale v okviru, ki ga je določila Evropska komisija. To pomeni, da se te organizacije odzivajo na zamisli in okvire, ki se odzivajo na institucije EU, in imajo na voljo manj kanalov za druge teme. Nasprotno pa evropska državljanska pobuda spodbuja bistveno drugačno sodelovanje civilne družbe pri oblikovanju politik EU. Glavni inovativni vidik evropske državljanske pobude je, da lahko akterji sami določijo dnevni red. To je brez primere, saj je bila pred tem Evropska komisija tista, ki je obravnavala vsa vprašanja, akterji civilne družbe pa so morali sodelovati v njih.

Evropska državljanska pobuda je bila deležna politične in akademske kritike kot mehanizem brez zob, ki ne more vplivati na oblikovanje politik. Nekateri organizatorji evropske državljanske pobude so bili nezadovoljni s tem, kar je po njihovem mnenju Komisija površno preučila. Kljub temu je Sodišče v svoji empirični analizi petih državljanskih pobud (STOP TTIP, One of Us, Wake Up Europe, Media Pluralism in Right2Water) ugotovilo, da je več podjetnikom na ravni EU in na nacionalni ravni uspelo uspešno politizirati vprašanja EU in vključiti številne nove akterje v proces oblikovanja politik EU.

To je zagotovilo tudi močne spodbude nekaterim institucionaliziranim akterjem s sedežem v Bruslju, da se jim pridružijo (npr. Greenpeace se je kampanji STOP TTIP pridružil, ko je bila uspešna). Z vključitvijo novih akterjev v oblikovanje politik s politizacijo vprašanja EU lahko evropska državljanska pobuda znatno prispeva k demokratični legitimnosti EU kot politike. Prispeva k večji konkurenčnosti sodelovanja v civilni družbi in znižuje „vstopne pristojbine“ pri oblikovanju politik EU. Analiza je pokazala, da so lahko aktivisti evropske državljanske pobude vprašanja, ki se tradicionalno obravnavajo kot nacionalna (kot sta splav in lastništvo medijev), hitro prenesli na raven EU z vlaganjem sredstev v vseevropske lokalne kampanje.

Normativno bi bila politizacija politik EU zunaj „bruseljskega balona“ znak normalizacije EU kot konkurenčnih pogojev, pri čemer so prevladujoči argumenti kritični za EU („ustavimo TTIP“) in ne proti EU. Proces, s katerim se vprašanja EU politizirajo na nacionalni ravni, bi prav tako prispeval k oblikovanju evropskega javnega prostora. Tak postopek bi bilo mogoče razumeti kot „poseganje disenzusa“, ki se nanaša na položaj, v katerem vprašanja Unije postanejo sporna v nacionalnih javnih sferah. Ne da bi podvomili o evropskem projektu kot celoti, pa „opolnomočenje disenzusa“ pomeni predstavljanje konkurenčnih političnih diskurzov (kot so socialni demokratski ali liberalni diskurz) v politi, ki je nagnjena k soglasju.