Razlogi za nadnacionalne referendume v Evropski uniji

Volivci v eni od evropskih držav imajo 27. septembra priložnost, da se o evropskem vprašanju odločijo v volilni skrinjici. Vendar so ti referendumi še vedno zelo nacionalne zadeve in ne nadomeščajo pomanjkanja glasov javnosti na vseevropski ravni, piše Bruno Kaufmann, avtor nedavno objavljenega evropskega potnega lista za demokracijo.   

Pred 27. septembrskim glasovanjem v Švici o delovnem dogovoru z Evropsko unijo je posnetek tako nenavaden kot običajno. Plakati kampanje prikazujejo risbo delovnega moškega s pasom, na katerem so zvezde iz EU, ki se z velikim dnom stisnejo na rdečo belo švicarsko karto. S tem vizu želijo politične sile, na katerih temelji državljanska pobuda za „zmerno priseljevanje“, poudariti pritisk sporazumov o prostem gibanju, o katerih sta se Švica in Evropska unija dogovorili pred več kot 20 leti.

Od takrat so o različnih vidikih te ureditve prostega gibanja potekale politične razprave, tako v parlamentih kot med ljudmi. Medtem ko je skoraj 67,5 % švicarskih volivcev podprlo prvotni sporazum, so številne razširitve – zlasti na nove države članice v Srednji Evropi – pri nadaljnjih štirih referendumih v letih prejšnjega stoletja pridobile pozitivno večino 53–59 odstotkov glasov. Vendar pa je državljanska pobuda za omejitev teh svoboščin („pobuda za množično priseljevanje“) leta 2014 zmagala z mrtve točke in sprožila vrsto izpopolnjenih sprememb v občutljivih preusmerjanjih med Evropsko unijo in Švico, ki je država nečlanica, vključno s prihodnjim glasovanjem 27. septembra.

„Švica je zelo evropska, Evropa pa je postala veliko bolj švicarska“

Zoltan Pallinger, profesor političnih ved na Univerzi Andrassy v Budimpešti, pravi Zoltan Pallinger, profesor političnih ved na Univerzi Andrassy v Budimpešti. Skupaj s kolegi iz vse Evrope je prispeval k celovitemu poročilu, ki ga je naročil Evropski parlament in v katerem je ocenil uporabo in prihodnost neposredne demokracije v Evropi in o njej: „Kar pa zadeva evropska vprašanja, je Švica zelo evropska, Evropa pa je postala veliko bolj švicarska,“ pravi Pallinger, ki se sklicuje na dejstvo, da je od leta 1972 skoraj 30 držav glasovalo o vprašanjih evropskega povezovanja po vsej državi.  

Predhodnica današnje Evropske unije (ki se je imenovala leta 1992) je bila Evropska skupnost za premog in jeklo (ustanovljena leta 1952), ki se je leta 1957 razvila v Evropsko gospodarsko skupnost. Ustanovni očetje tega procesa za premagovanje konfliktov med narodi, ki so privedli do številnih vojn v prvi polovici 20. stoletja, niso bili všeč ideji o neposrednem vključevanju državljanov v postopek odločanja. Njihov projekt je bil usmerjen proti nacionalističnemu nasilju iz preteklosti, ki je iz dobrih razlogov uživalo veliko legitimnost med povojnimi Evropejci. Vendar je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja francoski predsednik Charles de Gaulle začel razumeti, da bi bilo za vsako nadaljnje povezovanje na evropski ravni potrebno neposredno soglasje državljanov:

„Evropa se bo rodila na dan, ko se bodo različni narodi načeloma odločili za pridružitev. Za to bodo potrebni referendumi,“ je izjavil de Gaulle.

Ustavno zahtevano – ali preprosto ustrezno

Zato je bil 23. aprila 1972 organiziran prvi nacionalni referendum o Evropi v Franciji. Istega leta bi lahko o evropskem vprašanju neposredno odločali tudi irska, norveška, danska in švicarska država. Po tem, ko se je Evropa odprla moderni neposredni demokraciji, je več ljudi dobilo priložnost, da postanejo nosilci odločanja: „Videli smo različne vrste in logike evropskih referendumov,“ pravi profesor Univerze v Zürichu Fernando Mendez, eden od soavtorjev referendumske študije Evropske komisije: „Mnoge glasovnic so ustavno potrebne, na primer na Irskem, medtem ko so drugi preprosto primerni, če želi država postati članica Unije.“ Drugi postopki glasovanja, ki jih sproži manjšina prek državljanske pobude ali vlade pod pritiskom – kot v primeru odločitve britanskega predsednika vlade Davida Camerona, da bo imel svetovalni referendum o izstopu Združenega kraljestva iz EU – so „velikejši“, pravi Fernandez, saj so „posledice lahko odprte za različne politične razlage“.

V preteklosti je večina – približno dve tretjini – nacionalnih referendumov o Evropi odobrila predlagane korake vključevanja. „V Evropi smo našli vsaj tri velike prednosti,“ pravi Alois Stutzer, profesor politične ekonomije na baselski univerzi: „Evropski projekt dobiva legitimnost, pot povezovanja je v skladu z željami ljudi in sodelujoči državljani so seznanjeni s tem vprašanjem,“ trdi Stutzer, katerega raziskava je pokazala, da je bila Švica v povprečju bolje obveščena o nekaterih evropskih vprašanjih kot povprečen član nemškega zveznega parlamenta. Tako kot številni drugi strokovnjaki s področja evropskih zadev bi Stutzer pozdravil uvedbo vseevropskega referenduma:

„Takšni nadnacionalni postopek javnega glasovanja bi jasno okrepil Evropsko unijo in ji omogočil, da se bolje spopade z velikimi svetovnimi izzivi.“

Kot je ugotovil irski dopisnik EU Dan O’Brien, „v tenokratski mehanizem vključevanja v EU vnesite odmerek človeške drame“.

Prihodnost Evrope – sodobna neposredna demokracija

Referendum o evropskem vprašanju po vsej državi, ki je potekal 27. septembra, je bil še en stičišče evropske zgodovine: Letos želi 27 držav članic zaključiti pogosto boleč proces za izvedbo izstopa Združenega kraljestva iz EU in začeti konferenco o prihodnosti Evrope, prvo srečanje ustavnih pregledov po Konvenciji o prihodnosti Evrope 2002–2003.

„Spodbujati želimo aktivno udeležbo državljanov v tem procesu,“

je dejala hrvaška državna sekretarka za evropske zadeve Andreja Metelko-Zgombić v začetku tega poletja. Kljub normativnemu in empiričnemu argumentu za uporabo referendumskega procesa v evropski politiki pa so številni vodilni politiki – predvsem med dolgotrajnimi vodilnimi političnimi taborišči, socialnimi demokrati in konservativnimi – še vedno zelo skromni, ko gre za delitev moči na Evropo s svojimi volivci.

Pred dvema desetletjema je bila v Konvenciji o prihodnosti Evrope, ki je bila posledica javnega glasovanja, irskega „ne“ o pogodbi iz Nice, obravnavana cela vrsta pobud in referendumskih orodij, ki jih je treba uvesti na ravni EU. Na koncu je večina članov Konvencije glasovala za te reforme, medtem ko je predsednik Konvencije – nekdanji francoski predsednik Giscard D’Estaing, kot skrbnik vlad držav članic – to potezo odkril. Namesto tega je ponudil uvedbo vseevropskega postopka državljanske pobude, ki bi milijonu državljanov iz vsaj sedmih različnih držav članic omogočil, da Evropski komisiji predložijo zakonodajne predloge – „prvi dojenček v smeri nadnacionalne neposredne demokracije“, kot ga opisuje maja Setäla, profesorica političnih ved na univerzi Turku na Finskem. Od ustanovitve leta 2012 se je začelo izvajati približno sto evropskih državljanskih pobud. Najnovejši, t. i. pravica do zdravljenja, se ukvarja s sedanjo krizo zaradi COVID-19, medtem ko je eden od prvih takšnih predlogov pozval Evropsko komisijo, naj odpravi prosto gibanje s Švico, o čemer se lahko Švica zdaj sama odloči konec septembra.