Evropska državljanska pobuda mora še bolj diverzificirati udeležbo v EU

Evropska državljanska pobuda je pomemben prvi korak k diverzifikaciji različnih deležnikov, vključenih v oblikovanje politik EU. Vendar so še vedno možne izboljšave. Ime evropske državljanske pobude pomeni sodelovanje vseh državljanov, ki živijo v EU, vendar je bolj orodje za organizirano civilno družbo z nadnacionalnimi mrežami. Izboljšanje internetne infrastrukture in posvečanje pozornosti vključevanju marginaliziranih in manj izobraženih skupnosti bosta omogočila boljši dostop vseh evropskih državljanov do sodelovanja v evropski državljanski pobudi. Poleg tega bo evropska državljanska pobuda dolgoročno postala močnejše orodje, saj bo omogočila bolj sporne pobude in večjo politično zavezanost Komisije.

Na prvi pogled je evropska državljanska pobuda edinstveno orodje za nadnacionalno udeležbo državljanov. Po svoji pravni zasnovi gre za kombinacijo različnih oblik neposredne demokracije, ki že obstajajo v nacionalnih okvirih.

Novost evropske državljanske pobude je prvič povezovanje nacionalne in evropske ravni državljanske udeležbe. Uvedba evropske državljanske pobude leta 2012 je ustvarila velik val navdušenja in pobudnih predlogov različnih akterjev civilne družbe. Na drugi strani pa je očitno, da je EDP zgolj nadaljevanje že obstoječe institucionalne prakse, ki jo je mogoče izboljšati, da bi izpolnila svoje ime.

Kot je raziskovalec Florian Grotz navedel v svojem dokumentu o neposredni demokraciji (v nemščini), se je v zadnjih 30 letih povečalo število in uporaba participativnih instrumentov po vsem svetu. Po mojem mnenju se zdi, da voditelji s tem, ko državljanom dajejo začasno besedo v politiki (poleg volitev) prek referendumov, državljanskih pobud in drugih orodij, pogosto upajo, da bodo okrepili legitimnost svojega odločanja in politični sistem kot celoto. Poleg tega je evropska državljanska pobuda v institucionalnem sistemu EU nadaljevanje že obstoječe prakse večjega vključevanja zainteresiranih strani. EU je z leti uvedla številna orodja za sodelovanje, kot so forumi deležnikov in drugi mehanizmi posvetovanja. Akademiki, kot je Beate Kohler-Koch, so ta vedenjski premik označiliza „udeležbo evropskih institucij“.

Čeprav so participativna orodja na ravni EU pomemben znak odprtosti do želja in mnenj državljanov, je pristojnost za končno odločanje običajno v rokah institucij. Zaradi pravno nezavezujoče narave evropske državljanske pobude doslej nobena pobuda ni privedla do točnih rezultatov politike, ki so jih želeli organizatorji, in samo dobro strukturirane kampanje so uspele zbrati milijon izjav o podpori. Akademiki so kritizirali druge participativne poskuse EU, ker državljanom niso dali enakega mnenja, poleg tega pa so v njih prevladovale poslovne in industrijske organizacije.  Primer takšnih kritik so dokumenti Thorsten Hüller (2011) „Playground or Democratisation? Novi participativni postopki pri Evropski komisiji“in dokument Christiana Marxsena z naslovom „Odprta posvetovanja z zainteresiranimi stranmi na evropski ravni – glas državljanov?“. Vprašanje je, ali EDP upravičuje enako kritiko.

Primer ene od prvih in najuspešnejših pobud „Pravica do vode“ precej jasno kaže na vprašanja evropske državljanske pobude. Pravico do vode je organizirala Evropska zveza sindikatov javnih uslužbencev in zahtevala, da se človekova pravica do vode vključi v evropsko zakonodajo. Organizatorji pobude za vodo so imeli dolgoletne izkušnje s kampanjo, svetovno mrežo in zadostna sredstva. Kljub uspešni kampanji zbiranja podpisov ta evropska državljanska pobuda vodi le k „oslabljenemu“ rezultatu zahtev organizatorjev. Komisija je v svojem odgovoru na pobudo Right2Water sklenila, da je oskrba z vodo v pristojnosti držav članic. Ukrepi EU so bili namesto ambicioznejše zaveze osredotočeni na bolj tehnične vidike, kot je kakovost pitne vode.

Poleg primera Right2Water sem v okviru svoje doktorske disertacije preučil pogoje, ki so privedli do uspeha ali neuspeha kampanj za zbiranje podpisov različnih evropskih državljanskih pobud. Uspeh opredeljujem kot zmožnost evropske državljanske pobude, da zbere število podpisov, potrebnih za predložitev zakonodajnega predloga Evropski komisiji: 1 milijon. Ugotovil sem, da so lahko samo organizatorji z obstoječimi mrežami partnerskih organizacij, znatnimi finančnimi viri, osebjem in strategijo obveščanja dosegli nadpovprečno število podpisov.

Moje ugotovitve raziskav kažejo, da čeprav ime evropske državljanske pobude kaže na sodelovanje „običajnih“ državljanov, izkušnje zadnjih let kažejo, da EU daje prednost profesionaliziranim, nadnacionalnim nevladnim organizacijam, ki združujejo zahteve državljanov. Poleg tega so imele pobude brez angleško govorečih aktivistov težje časovne mreže in mobilizirajo podporo zunaj svoje države. Čeprav zadnja reforma evropske državljanske pobude zmanjšuje upravno breme za organizatorje, saj ponuja vrsto podpornih storitev, pa ne spreminja načina delovanja evropske državljanske pobude v EU.

Velik delež podpisov evropske državljanske pobude je bil zbranih na spletu, zaradi česar je evropska državljanska pobuda zelo privlačna za mlajše generacije. Pomen spletnega aktivizma prek evropske državljanske pobude se bo najverjetneje nadaljeval, saj pandemija COVID-19 ljudi sili v družbeno razdaljo in več doma. To vzbuja še en pomislek glede enakopravnega vključevanja vseh državljanov v evropsko državljansko pobudo, ki je pogosto spregledan: internetna pokritost v EU ni univerzalna, razkorak med podeželskimi in mestnimi območji pa ostaja. Pomanjkanje dostopa do interneta za ljudi iz mestnih območij pomeni, da je manj verjetno, da bodo sodelovali v evropskih državljanskih pobudah.