Deset let od sprejetja prve uredbe o evropski državljanski pobudi: razlog za praznovanje ali skrb?

Evropski državljani in organizirana civilna družba so doslej imeli osrednjo vlogo pri tem, da evropska državljanska pobuda ustreza svojemu namenu; zdaj se jim morajo evropske institucije pridružiti in okrepiti njihovo igro.

Uredba o evropski državljanski pobudi je deset let, zato podrobneje obravnavamo ta nadnacionalni instrument, ki je obljubil, da bo postavil v ospredje vprašanja, za katera skrbijo državljani, vendar jih evropski politični razred ne upošteva. Menimo, da je bil to dokaj strašna ambicija v edinstvenem demokratičnem potrošnji Unije. Kako lahko začnemo s tem, kar imamo, in bolje izpolnimo obljubo evropske državljanske pobude izpred desetletja?

Evropska unija bi morala biti zelo ponosna, da je Evropska unija pred desetimi leti ustvarila prvo nadnacionalno orodje participativne demokracije na svetu. Evropska državljanska pobuda, ki je bila zasnovana na ustavni konvenciji 2001–2003, ki je bila leta 2007 zapisana v Lizbonski pogodbi, je dobila pravni okvir za začetek delovanja pred desetimi leti, kar je omogočilo, da so se prve dejanske evropske državljanske pobude začele izvajati leto pozneje, leta 2012. Ali imamo ob 10. rojstnem dnevu Uredbe razlog za praznovanje ali zaskrbljenost?

Veliko se lahko zgodi čez desetletje. Evropsko povezovanje je veliko primerov sumljivih obletnic obletnic. Leta 1960 so Evropske skupnosti praznovale deset let Schumanove deklaracije. V zadnjih desetih letih so bili podpisani Pogodba o Evropski skupnosti za premog in jeklo, Rimska pogodba in Pogodba Euratom. Deseto obletnico slednjega so zaznamovali pomembni dogodki, vključno z združitvijo institucij, ustanovljenih s temi tremi pogodbami, v enoten sklop organov EU, ki jih poznamo danes. Kaj pa lahko storimo v prvem desetletju evropske državljanske pobude?

Do danes je od leta 2011 za prijavo zaprosilo 101 evropska državljanska pobuda, v povprečju skoraj ena na mesec. To je izjemen dokaz, da so vsi računi pričali o tem, da je evropska civilna družba živahna. Od tam pa se številke znižujejo: Registriranih jih je bilo 76, 6 pa jih je zbralo milijon podpisov v vsaj sedmih državah članicah, sedem pa jih je zbralo samoorganizirano evropsko državljansko pobudo STOP TTIP, ki jo je pozneje podprlo Sodišče EU.

Najpomembneje pa je, da bi od sedmih pobud do cilja pričakovali več zgodb o uspehu zakonodaje. Ena redkih nadaljnjih dejavnosti Evropske komisije je temeljila na pobudi Right2Water. To je privedlo do revizije direktive o pitni vodi, ki je začela veljati v začetku tega leta, in sicer kot manj ugoden odziv (brez namena pun), kar je devet let po tem, ko je bila sprožena prva uspešna evropska državljanska pobuda. Zdi se, da je lažje preverjevalni kamen prebrati v iglo, kot pa da se predlagana evropska državljanska pobuda spremeni v zakonodajo.

Zakaj je tako otroštvo pred tako obetavnim rojstvom tako obetavno? In od kod bi morali iti od tukaj?

Kaj nam pove ime?

Vrniti se moramo k nastanku evropske državljanske pobude, ki je bila pred desetimi leti skoraj povsod dobrodošla, saj je večina menila, da gre za instrument brez precedensa, ki bi lahko močno vplival na demokratično življenje Unije. Vendar je bilo že od samega začetka razpoke v tem očitnem soglasju, ki odraža zelo različna stališča glede želene narave demokracije in sodelovanja državljanov v EU. Od takrat naj bi evropska državljanska pobuda služila demokratičnemu testu EU Rorschach, ki je nadnacionalna demokratična inovacija z dovolj dvoumno zasnovo, da različnim deležnikom omogoča različne razlage. Na kratko, najbolj ambiciozna razlaga temelji na neposredni demokraciji, ki običajno vključuje posvetovalne ali zavezujoče mehanizme od spodaj navzgor za neposredno izražanje preferenc državljanov, kot so zakonodajne pobude in referendumi. Participativna demokracija je širši pojem, ki je priljubljen zaradi republiške teorije, ki zajema različne načine uresničevanja ideala aktivnega državljanstva, tako za potrebe vpletenih posameznikov ali skupin kot tudi za družbo kot celoto. Nazadnje, posvetovalna demokracija je tisto, kar pravi o kosilu, razumevanje demokracije kot foruma za politično razpravo, ki bi lahko pomagal doseči nekakšno soglasje, tako da bi državljanom omogočil, da morda spremenijo svoje preference s skupnim javnim sklepanjem.

Vsako razumevanje demokracije vodi do drugačne zamisli o namenu, obsegu in potencialu evropskih državljanskih pobud. Na podlagi analogij s podobno imenovanimi priljubljenimi pobudami na nacionalni ravni je bila evropska državljanska pobuda sprva razglašena za „prvi nadnacionalni instrument neposredne demokracije“. Na drugi strani pa je bila Evropska komisija več kot le zadovoljna z dvoumnostjo evropskih državljanskih pobud, da bi poudarila zgolj nadnacionalno posvetovanje in ne odločanje državljanov. V slednjem smislu bi lahko evropske državljanske pobude služile kot srebrna točka za obravnavanje apatije državljanov ali vsaj nesorazmerja do evropskih zadev. Na primer, ko so mediji leta 2010 pod pritiskom medijev opozorili na nevarnost, da evropska državljanska pobuda ne bi uspela premostiti demokratičnega razkoraka med Brusljem in državljani v času, ko se njen podpredsednik ni strinjal, „ne le zato, ker državljanom omogoča, da v Bruslju izrazijo svoje mnenje, temveč tudi zato, ker bo spodbudila resnično čezmejno razpravo o vprašanjih EU“.

Vrzel v pričakovanjih med tistimi v civilni družbi, ki so izrazili upanje o bolj neposredni demokraciji, in Komisijo, ki se je bala, da bo njena izolirana kultura odločanja preobremenjena, je bila le delno odpravljena po dolgo pričakovanem sprejetju nove in veliko uporabnikom prijaznejše uredbe o evropski državljanski pobudi 2.0, ki se je začela uporabljati leta 2020. Zdi se, da smo na prvi pogled dosegli skupno razumevanje, da evropska državljanska pobuda v sedanji obliki ni nič več in nič manj kot orodje za določanje nadnacionalnih programov. Kot taka in zelo občasno lahko evropska državljanska pobuda sproži nadnacionalne razprave in postavi v ospredje nova vprašanja, za katera skrbijo državljani in ki jih politični razred ne upošteva. To je precej nezadovoljna ambicija za edinstveno strašljivo moč v Uniji. Kako lahko začnemo s tem, kar imamo, in bolje izpolnimo obljubo evropske državljanske pobude?

Kako otroka ne odvržeti v kopalno vodo?

V vedno večji literaturi o tej temi so bile predlagane številne možnosti, predvsem pa, kaj je mogoče storiti brez spremembe Pogodb? Po eni strani je treba obravnavati nenavadnost, da je Komisija na področju evropskih državljanskih pobud sodnik in žirija, ki je pristojna za odločanje o njihovi dopustnosti in nadaljnjem ukrepanju ter končno usodo. Menimo, da mora biti ta postopek ocenjevanja sicer v rokah Komisije, vendar mora biti odprt za druga dva institucionalna akterja, in sicer Svet in Parlament. Poleg institucionalne reforme pa je ogrožena tudi sama demokratična etika teh institucij. Naša vsakodnevna praksa ne temelji le na formalnih pravilih, temveč tudi na skupni demokratični etiki ali miselnosti.

V tem trenutku se ponovno postavimo v mislih, da vsaka peticija za vložitev evropske državljanske pobude prevzema pasico, za katero mnogi državljani menijo, da je dovolj pomembna, da se vključi v zahtevno nalogo nadnacionalne politike in organiziranja – najsi gre za boj za naše podnebje, brezpogojni osnovni dohodek v Evropi, polne politične pravice državljanov EU ali pravičen svetovni dostop do cepiv – kampanje evropske državljanske pobude niso le čezmejne razprave o klubih. Vsaka evropska državljanska pobuda s trdim delom svojih organizatorjev in podpornikov ustvarja neprecenljivo novo nadnacionalno mrežo, heterogene koalicije predanih Evropejcev, ki se odločijo za povečanje svojega glasu na horizontalni ravni, z evropeizacijo svojih nacionalnih javnih sfer in vertikalno z izvajanjem pritiska na institucije EU. Vendar so raziskave pokazale, da se velika večina takšnih kampanj, ki se zavzemajo za energijo, po uradnem zaključku izhlapuje brez zavestne institucionalne podpore. Ko je kampanja evropske državljanske pobude odlična, za njo zaostaja suha rečna struga. Le nekaj jih utrjuje svojo zapuščino v stalni vir od spodaj navzgor in čezmejnega političnega udejstvovanja.

Glede na takšne „demokratične odpadke“ menimo, da bi bilo primerno, da bi Komisija uvedla inovativne načine ohranjanja bogatega človeškega kapitala, ki ga ustvarjajo evropske državljanske pobude. Ali to ne bi bilo primerno za organ, ki naj bi bil varuh Pogodb? To ne bi bil tako visok vrstni red – organizatorji evropske državljanske pobude bodo navsezadnje že vnesli mrežo, zato bodo mandarine Evropske komisije potrebovale le pomoč pri zbiranju ulova. Če želi EU izvajati resničen pristop k trajnostnemu povezovanju, bo morala bolje sprejeti trajne, odporne in politično podprte procese med generacijami. Tak pristop bi poleg ohranjanja dragocenih mrež participacije in demokratičnih sil pomagal podpirati pravice EU in pravno državo s trajno udeležbo ter občutkom, da vse več državljanov Evrope – in upamo, da jim pripada Unija – prevzema odgovornost za to, da jim pripada tudi Unija.

Otrok ni več več

Doslej in morda ne presenetljivo so imeli osrednjo vlogo pri tem, da evropska državljanska pobuda ustreza svojemu namenu, evropski državljani in organizirana civilna družba. Ne glede na to, od koder prihajajo, morajo še naprej govoriti resnico na oblast. Vendar se jim morajo evropske institucije na tej stopnji pridružiti v tej veliki demokratični dogodivščini in okrepiti njihovo igro. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen se je na začetku svojega mandata zavezala, da se bo „odzivala z zakonodajnim aktom“, kadar Evropski parlament „sprejme resolucije, v katerih od Komisije zahteva predložitev zakonodajnih predlogov“ (Unija, ki si prizadeva za več). Evropski parlament se zaveda te nove zaveze in bi jo lahko preizkusil tako, da bi uveljavil svojo pravico do sprejemanja nezavezujočih resolucij, s katerimi bi potrdil uspešne evropske državljanske pobude, kot je nazadnje storil z Zaščito manjšin, temveč z uporabo svoje pravice do pobude in predložitvijo resolucij v skladu s členom 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). S takšnim ukrepanjem bi institucije dobile zavzetost za večjo udeležbo državljanov EU pri oblikovanju evropskih politik. Predstavljajte si lahko: verižni odziv, ki vodi od državljanov, prek Evropskega parlamenta in Komisije, na novo zakonodajo EU. Nadnacionalna demokracija se začne s tem, da se tisti, ki so na oblasti, držijo lastnih besed.

Izjava o omejitvi odgovornosti: Mnenja, izražena na forumu o evropski državljanski pobudi, odražajo izključno mnenja avtorjev in nikakor ne odražajo stališč Evropske komisije ali Evropske unije.